Nedokončana zgodba

Z neplodnostjo sem se srečala še preden sva se s partnerjem odločila, da je tudi pri naju napočil čas, ko sva dovolj zrela, da bi imela ob sebi malo bitje, popolnoma odvisno od naju. Prijatelja sta nama zaupala, da se borita z neplodnostjo in da bosta pričela hoditi na postopke IUI. Takrat se me to morda niti ni preveč dotaknilo, seveda sem bila razočarana in žalostna s prijateljico, ko me je poklicala in v vseh štirih primerih povedala, da je test ponovno negativen in jima ni uspelo, pa vendar nisem veliko razmišljala o tem. Težko mi je zagotovo bilo, vendar takrat niti nisem vedela kako naj ju potolažim, kaj naj jima rečem kot le to, da v naslednjem postopku jima bo pa uspelo.

Ko sta prijatelja šla v prvi IVF postopek, pa sva jima tudi midva zaupala, da mineva leto dni odkar se trudiva spočeti otroka in nama ne uspe. Kljub temu, da sta imela dovolj skrbi ter fizično in predvsem psihično napornih dni v času stimulacije, sta nama natančno razložila kako poteka samo zdravljenje, da lahko mine tudi 6 mesecev in več od enega do drugega pregleda in naju praktično napodila, da sva naredila korak naprej. Ker sem jaz ravno čakala na letni pregled pri svoji ginekologinji in ker sva iz vsega opisanega ugotovila, da je pregled pri moškem bolj enostaven in hiter kot pri ženski, sva takoj šla do partnerjevega zdravnika po napotnico in ga naročila na spermiogram ter pregled. Podatke, ki sta nama jih dajala prijatelja in vse napotke sem vsrkavala kot goba, partner malo manj. Ko mi je prijateljica opisovala, kako poteka punkcija in da ni mačji kašelj, me je v prsih zagrabil strah, pa vendar mi je v mislih rojilo: „Jaz pa ne bom rabila iti skozi to, saj nama bo uspelo brez zdravniške pomoči, kmalu nama bo uspelo.“. Ko je imela prijateljica po končanem IVF postopku krvni test in me je poklicala, da je pozitiven, sem bila srečna, vesela in zadovoljna in to je bila zame neke vrste potrditev, da če naravno ne bo uspelo, z IVF postopkom zagotovo bo. V to sem bila trdno prepričana. Še lepša novica je sledila po prvem in naslednjih ultrazvokih, prijateljica kljub temu, da je dobila v varstvo le eno blastocisto, pod prsmi nosi enojajčni dvojčici.

Najina pot v Leonišču v Ljubljani se je nadaljevala z vsemi mogočimi pregledi, od ponovnega spermiograma do ultrazvoka, slikanja maternice, pregled hormonov in laparoskopije. Pol leta po opravljeni laparoskopiji pa ponoven obisk specialista in ugotovitev, da bo potrebno v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo. Takrat sem se tega pravzaprav razveselila, oba sva se, saj sva na primeru prijateljev videla, da se s takim postopkom pride do tako zaželenega pozitivnega testa in vsega, kar za njim sledi.

Prav tako sva se v tistem času pogovarjala o poroki in po tem razgovoru je odločitev padla – poročila se bova in takrat bova tudi že v pričakovanju novega družinskega člana. Ker je večje breme načrtovanja poroke padlo na moja pleča sem bila tudi glede tega vesela, saj sem se lahko precej zamotila in nisem toliko razmišljala o samem postopku in njegovem izidu. Bila sva tako prepričana, da če bi nama kdo takrat rekel, da prvi postopek ne bo uspešen, bi se mu samo smejala. In se je začelo, najprej ene injekcije, potem dvojne injekcije, ki mi jih je pridno dajal partner, saj si sama še danes nisem sposobna zapičiti igle v trebuh, s tem pa je tudi malo bolj sodeloval v postopku, in že me je čakala punkcija. Seveda sem na različnih forumih prebrala vse mogoče in v Ginekološko kliniko v Ljubljani prišla prestrašena do onemoglosti, pa vendar ni bilo tako zelo grozno kljub temu, da sem imela ogromno foliklov in nisem dobila protibolečinske injekcije zaradi drugih zdravstvenih težav. Po končani punkciji pa šok, samo tri celice. Kljub začetnemu šoku sem bila zadovoljna, saj bom čez pet dni dobila v varstvo dva embrija, lepo razvita in samo moja, iz katerih bosta zrasla dva otroka. A bosta par, dve punčki, fantka, kakšna bosta,... takšne in drugačne misli so mi rojile po glavi tiste dni do transferja. Na transferju sem dobila v varstvo eno slabo blastocisto, po besedah biologinje in spet ni bilo vse po mojih željah, ampak boljše to kot pa da grem praznih rok oz. brez transferja domov. Nekaj dni po transferju pa močne bolečine, komaj sem prišla do WC-ja in kot se je izkazalo, stimulacija, ki mi je bila predpisana, zame ni bila primerna in sem pristala v bolnici zaradi hiperstimulacije. Tam mi je moj specialist povedal, da sem na dobri poti, da bo postopek uspešen, saj je možno, da v meni delujejo dvojni hormoni, tisti umetni in naravni in imam zaradi tega težave. Ta obrazložitev mi je povsem zadoščala in ko sem čez nekaj dni doma na hlačkah videla rjav izcedek, se mi je začel svet rušiti. Nisem vedela, kaj to pomeni in naslednji dan naredila test, ki pa je že pokazal negativen rezultat in rjavo se je spremenilo v rdeče. Ni besed, ki bi pravzaprav opisale to žalost, ki sva jo oba z možem doživljala tisti dan. Jokala sva kot majhna otroka.

Pa vendar, to je bil šele najin prvi postopek in še veliko jih je pred nama, takoj sem se naročila pri specialistu v Leonišču, poklicala na kliniko za evidenčno številko in komaj čakala, da bom šla lahko spet v postopek. Tako se je nadaljevalo, vedno me je gnal naprej naslednji postopek, šla sva iz postopka v postopek (vmes sva si sicer vzela malo daljše pauze, kot je predpisano, saj sem imela občutek, da se mora moje telo popolnoma sčistiti teh hormonov, preden dobi nove), imela sem čudovitega specialista, ki je po neuspelem postopku vedno poskusil nekaj novega, drugačno stimulacijo, drugačna dolžina postopka in v vsakem postopku sem pridelala več celic, več je bilo oplojenih vendar vedno sem dobila samo po dve v varstvo, vse ostalo ni bilo dovolj razvito, da bi lahko prišla tudi do tako želenih zamrznjenčkov, saj v tem primeru ne bi bilo potrebno tako dolgih stimulacij, še posebej pa bi se izognila neprijetni punkciji.

Po končanem petem neuspešnem ICSI-IMSI postopku sva se odločila, da v Ljubljani ne bova več vztrajala in bova zamenjala center. Tako sva se odločila za Maribor, kjer se najina zgodba nadaljuje in po opravljenih vseh pregledih sva tudi že v pričakovanju novega, tokrat zadnjega postopka, ki ga še plača zdravstvo, z upanjem, da nama bo menjava centra, drugačna stimulacija in dodana zdravila končno pomagala doseči tisto kar si tako močno želiva, postati starša.
 

Daisy



bullet_image