Premik v čarobno življenje

 

Tsigdinosova v svojem osebno izpovednem prispevku opisuje svoje doživljanje neplodnosti. Opisuje kako je iz žalosti in obupa polnega življenja zakorakala v novo, svetlo in res čarobno življenje, polno sreče.

Tsigdinosova opisuje, da gotovo ne bi verjela, če bi ji nekdo pred desetimi leti povedal, da bo nekoč zaživela res čarobno življenje, neplodnosti navkljub. Šla je skozi težko obdobje, polno žalosti, jeze, obupa in razblinjenih sanj. Kasneje se je pričela počutiti popolnoma nesposobno, bila je psihično zlomljena. Le kako se ne bi? Bila je ujeta med same srečne zgodbe o nosečnosti in malih nadebudnežih, ki so se nizale ena za drugo, a za njo te sreče ni bilo.

»Le kaj me še čaka v moji temni prihodnosti«, se je spraševala. Občutki krivde so se stopnjevali vsakič, ko je pomislila na življenje brez otroka. Kot, da ne bi bilo že dovolj drugih negativnih občutkov. Krivdo je občutila tudi ob vsaki misli na prekinitev postopkov zdravljenja neplodnosti. »Ali obračam hrbet svojim nerojenim otrokom«, se je spraševala. V glavi so se ji porajala še mnoga druga vprašanja, med drugim ali morda ne poskuša dovolj močno, ali se ne trudi dovolj. Po dolgotrajnem zdravljenju neplodnosti in vseh napornih postopkih, ki so to spremljali, se je počutila kot bi izgubila svoje »nesojene otroke«, ni želela biti označena kot zguba, a ravno tako se je počutila.

Torej biti brez otroka? Ne, to se ji je zdelo nekako nerealno in na nek način umetno. Kljub vsemu je uživala v družbi svojih malih nečakov in jih z veseljem opazovala kako odraščajo. Vendar se s tem, da ne bi nekoč tudi sama postala mati, ni sprijaznila. Če bi končno čudežno zanosila, bi se počutila kot, da hodi po luni, je opisala.

Omenja, da je prišla do ugotovitve, da »oznaka« biti mati, ženske še ne spremeni v boljšega človeka in da biti mati ni enako biti dobra mati. Zdi se ji je, da imajo nekatere ženske raje samo besedo biti mati, kot pa vse dolžnosti, ki so jih kot matere dolžne opravljati. A če izpustimo oznake... ona ostaja ona. Takšna kot je. Srečna in hvaležna, čeprav je šla skozi ves pekel, ki ga je v času zdravljenja neplodnosti preživela. Svojega moža obožuje bolj kot kadarkoli prej, srečna je, da ima prijatelje, uživa v svobodi in se ne obremenjuje s pričakovanji drugih. In kar se ji zdi najpomembneje, našla je svoj mir. Za konec pravi, da obstaja več kot le en sam srečen konec. 

 

Pamela M. Tsigdinos

 

Vir:

Pamela M. Tsigdinos: Moving On to A Magical Life


Priporočena literatura:

Silent Sorority



bullet_image